Dolinčkova domačija - EŠD 104 - Dol pri Medvodah
Delno zidana in delno lesena kmečka hiša pri Dolinčku sodi med najbolj kakovostne in redko ohranjene objekte kmečkega stavbarstva iz 17. stoletja v širšem ljubljanskem prostoru.
Stoji na desnem bregu reke Sore v vasi Dol. V njeni neposredni bližini je vaška podružnična cerkev sv. Mihaela, ki se prvič v arhivskih virih omenja že leta 1631. Skupaj predstavljata najstarejši naselitveni del naselja.
Hiša je nadstropna, delno zidana in delno lesena z značilno alpsko tlorisno zasnovo. Posamezni arhitekturni elementi na zidanem delu hiše, kot so polkrožna portala s posnetimi robovi in gotsko oblikovano okno s polico na vhodni fasadi, kažejo na sočasnost nastanka s cerkvijo. Ker vemo, da so se stilni elementi v podeželski prostor prenašali s stoletnim zamikom, lahko predpostavljamo, da je kamnoseški mojster, ki je ustvarjal pri cerkvi, izpolnil tudi naročilo za takratnega, najbrž premožnega lastnika bližnje hiše. Verjetno je v tem času nastal le zidani del hiše, saj so stopnice, ki vodijo iz veže v nadstropje, oblikovane kot zunanje stopnice. Lahko, da je v tem času stal tudi že samostojen pritličen leseni del, ki so ga leta 1765 (letnica je ohranjena na tramu v hiši) na novo preuredili, dvignili za nadstropje ter z vežo in črno kuhinjo povezali v enoten objekt. Takrat je kašča v nadstropju zidanega dela prevzela funkcijo zgornje hiše, v pritličju so uredili hlev, nad leseno hišo pa prostor za shranjevanje.
Velikost hiše in kvalitetna gradnja pričata o nekdanjih premožnih lastnikih, saj je nastala v času, ko je bila večina hiš ali v celoti lesenih ali pa so bile pritlične, zelo redke pa so imele mojstrsko oblikovano kamnoseško opremo, kot jo ima Dolinčkova hiša. Prvotno se je hiši reklo pri Kocjanu. Družina Kocjan se je v letih množičnega preseljevanja preselila v Ameriko in leta 1883 hišo prodala. Kupil jo je Jože Šuštaršič, rojen leta 1846 v Zbiljah, in od tam prenesel novo hišno ime »Dolinčk«. Njegov sin Franc Šuštaršič je imel 9 otrok, od katerih sta v hiši ostali neporočeni hčeri Frančiška in Marija. Marijin nečak, sedanji lastnik, je leta 1975, ko se je iz hiše izselila zadnja stanovalka, pričel z gradnjo nove hiše v neposredni bližini, stara pa je ostala prazna, z izjemo hleva, ki je še vedno v uporabi.
