Prva plošča

Na gradu Goričane se je 16. septembra 1934 odvijala ključna pokrajinska konferenca Komunistične partije Jugoslavije za Slovenijo. Z njo se je zaključilo obdobje njene obnove po hudih udarcih, ki jih je utrpela po uvedbi kraljeve diktature 6. januarja 1929. Ta čas sta svet zaznamovala porast fašističnih gibanj in velika gospodarska kriza. S konferenco se je začelo novo obdobje v delovanju partije, ki se je odločneje usmerila k širšim povezavam z vsemi drugimi silami socialnega, narodnostnega in demokratskega odpora proti tedanji oblasti, k reševanju slovenskega narodnostnega vprašanja, kasneje pa tudi proti nevarnosti, ki sta ga nemški nacizem in italijanski fašizem predstavljala za obstoj slovenskega naroda.

Na konferenci so z referati sodelovali osrednja akterja obnove partije Edvard Kardelj in Boris Kidrič ter Jože Brilej. V ospredju razprave so bili organizacijski izzivi, sindikalna aktivnost, agitacija, propaganda ter kmečko in narodnostno vprašanje. Na njej je kot predstavnik Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije sodeloval Josip Broz, takrat z ilegalnim imenom Rudi. O konferenci je napisal obsežno poročilo, ki je bilo za oceno takratnega položaja slovenske partijske organizacije izredno pomembno.

Konferenca je izvolila novo vodstvo pokrajinskega komiteja, sekretar je postal Ivan Maček. Z goričansko konferenco je bila pod novim vodstvom tako položena temeljna smer za politični razvoj v naslednjih letih, ki je med drugim aprila 1937 privedel do ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Nedvomno je bila izhodišče za pot Komunistične partije Jugoslavije v Sloveniji iz zaprtosti v pomemben dejavnik v političnem življenju na Slovenskem.

V spomin na to zgodovinsko srečanje je bila na gradu Goričane 25. maja 1952 postavljena spominska plošča. Pobuda za postavitev je prišla s strani občinskega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojske Ljubljana-Šiška.

Druga plošča

Med drugo svetovno vojno, med letoma 1942 in 1945, je grad Goričane služil kot nemško zbirno taborišče in zapor. V gradu je bilo sprva vzpostavljeno zbirno in tranzitno taborišče za svojce partizanov in talcev iz Gorenjske in Zasavja, ki so bili nato izgnani v razna prisilna delovna taborišča v Nemčijo. Ti ljudje so bili zajeti kot odgovor na velik razmah narodnoosvobodilnega gibanja. V gradu so bili zaprti od 14 do 21 dni, brez ločevanja družin ali ljudi po spolu. Pogoji življenja so bili težki, hrana je bila slaba, zato so bili odvisni od hrane, ki so jim jo pošiljali domači in prijatelji.

Prvi transport je iz Goričan v Nemčijo odpeljal maja 1942, zadnji pa avgusta 1944. Skupaj je bilo odposlanih 23 transportov, v katerih je bilo preseljenih 3069 sorodnikov partizanov in talcev, od tega tudi 53 družin iz Medvod in okolice.

Od zadnjega transporta avgusta 1944 do aprila 1945 so bili v gradu zapori, kamor so zapirali pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja, ki so bili prej zaprti v Begunjah. Zadnji vpis v knjigo zaprtih je 23. april 1945. Nacisti so se umaknili 9. maja 1945, tik pred prihodom partizanov v Medvode.

Dne 24. oktobra 1976 je bila na pročelje gradu Goričane vzidana spominska plošča, ki opominja na to temno obdobje naše zgodovine. Ploščo je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač, pobudo pa je dala Krajevna organizacija ZB NOV Medvode.

Obe plošči sta danes na ogled v Parku spomina, ob spomeniku talcem v Gramozni jami.